Ko se stori hlad, naveličajo se Liščevi sovragi ubogega bradača drvajsati in Lisec se oddahne ravno tam za kamenjem, kjer se je nekdaj tisti glasoviti polž rodil, katerega so Višnjanje, če se prav sliši in bere, po božje častili. Tam tedaj se kozel Lisec usede, roge pokonci pomoli in, z brado majaje, prežveka poklajo in premišlja, kam bi šel. Pozabi vse reve in nadlege in neka sladka čut prostosti ga obide, ko pod seboj zagleda zeleni vrt mestnega svetovalca Andraža Slamorezca.