Slovenske dežele (Kranjsko, Štajersko in Koroško ) si še niso bile dobro opomogle in se okrepile od strašnih ran sovražnih iz poprejšnjih let, ko je Turek na novo prihrumel v deželo, krvav bič v nečloveški roki prinesel in se pripravljal, da bi, od kraja počenši, zopet teptal slovensko strn in podiral selišča mirnemu narodu slovenskemu. Zdaj je zopet treba bilo bran postaviti žugajoči reki, dežela je klicala vsakega junaka na boj. Veljalo je tačas še bolj ko današnji dan: »Pomagaj si sam in pomore ti Bog,« zakaj tedaj ni bilo redne vojske, ki bi bila postavila se vragu pred oči ter mu mejo zasadila, doklej mu je stopiti.