Samo to si izgovorim, ko bi kdaj zasvetil srečni dan, da bi se izvedelo za mojega sina, da ima on pravico nastopiti za teboj. Jaz pa grem v klošter v Stično; skrbeti hočem za svojo dušo, svet in svetno imetje tebi prepuščam. V kloštru naj pokopljejo moje kosti ‒ Bog ne daj! ‒ morda ene zadnjih naše stare rodovine.«