Še bolj pa je moral ostrmeti, ko je Peter kislo in žalostno pristopil, rekoč, naj gre ž njim in naj ne stoji med družinčeti, da mu ima posebnega kaj razodeti. Ko blisk iz jasnega zadene ga žalostna novica; barve so ga spreletale, molčal je; bolečine, ki jih je čutil, niso mu dale ni govoriti ni svoje tuge očitno pokazati. »In ni ga bilo človeka, ki bi mi bil rešil sina?« reče po dolgem molku z žalostnim glasom.