Hlapci so se glasno pomenkovali in ogovarjali mimo gredoče kmečke ljudi; gospodu bi bil bral veselje na obrazu, ko je zagledal hribec, kjer mu je stalo domovje, na skalo sezidano, in kjer je menil sina objeti, ne vedoč, da je daleč, ah daleč, pri nejevernih Turkih. Veselo zatrobi vratar, stari hišni služabnik, v rog, ko zagleda ljubega gospodarja pred gradom; viseče mostnice padejo čez visoke rove in grad sprejme krdelce. Družina vre vkup, tudi Peter prišepa.