Pod kosmato smreko čepi dolgin cigan Samol. Zebe ga, kajti zobje mu klepečejo v ustih in roke pomalja v majhen ogenjček, tolik, da bi ga bil lahko v prgišču odnesel. Ni se upal večjega zakuriti, bal se je, da bi ga zapazil kdo ali da bi bil svit kakega človeka privabil.