nova beseda iz Slovenije

Josip Jurčič: Jurij Kozjak, slovenski janičar, poved v sobesedilu:

»No,« začel je grajski hišni, stari Mari, in drugim ženskim služabnicam na Kozjaku, »ali bomo kupčevali kaj, dekliči? Jaz nosim v tovoru na hrbtu lepe nogavice, bele, pisane, na Laškem delane; imam lepe čepice, zavijače, s srebrnimi nitmi prevezane; gladke šivanke in ostre iglice; tanko končevje, zdravila za trebuh, za zobe, za rane; potlej nosim tudi igrače otrokom; hajdi, moji dekliči, barantajmo, vse dam na pol zastonj, le polovico boste mi plačale.«

»Igrače in vse lepe stvari bi vam bili pri nas pokupili,« odgovori stara hišna Mara, ko krošnjar razklada svoje lepe reči strmečim dekličem po mizi, »pa morali bi bili priti pred kakimi tedni, zdaj smo žalostni, grozno žalostni, ne moremo kupovati kratkočasnih reči,« in starka si briše s predprtom solze iz oči; »imeli smo gospodiča, lepega dečka, ko angela z neba, pa cigani so ga vzeli in duhovnega očeta so pobili, da gotovo umrjó, preden gospod pridejo iz vojne.«


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA