Obzidje, zidano po umetni roki, stalo je nepredrtno kakor stara skala. Kakor grad bili so tudi njegovi stanovalci silni, mogočni gospodje. Ohranili so bili svoje prosto slovensko ime ‒ Kozjak, ki je v rodovini segalo daleč nazaj v nepomljive čase slovenske zgodovine tudi potem, ko so večidel vsi prosti domačini morali umakniti se tujim plemenitašem iz Nemške in Laške. Kozjaki so bili tedaj plemenita rodovina slovenska, kakršnih je zdaj, žalibog, čisto malo pri nas, ker so še tiste pomrle, kar smo jih imeli nekdaj, kakor, postavim, ravno letá.