»Ti ga poznaš?« reče janičar, vstane pa se usede zopet kakor človek, ki se je zmotil sam s seboj. »Poznam ga,« odgovori cigan mirno, kakor bi izrekel kaj vsakdanjega, »dobro vem, da si ti tisti, ki sem ga jaz na Turško odpeljal.« Janičar ‒ strahovit v boju ‒ vstane; na licu se mu je bralo, kako mu vre po glavi.