»Ako mi to storiš, človek božji,« reče Marko, ki je komaj mogel govoriti, »potlej, potlej ti dam vse, kar hočeš, samo njega mi pridôbi, po katerem že zdihujem toliko let. ‒ Pa kaj, jaz sam grem tja v tabor turški, Bog je mojemu sinu srce ustvaril, gotovo mu bodo čutila povedala in pokazala očeta. Res, jaz grem tjakaj in, če si ti govoril resnico, našel ga bom tam in potlej naj umrjem.«