Zdelo se je, da ga hoče eden zad za konja privezati in za ujetnika odpeljati v tabor; druga dva pa sta s smehom kazala na veliko grbo na Petrovih plečih, češ kaj bo nama taka kamela, ni za nobeno delo, tega ne bode nihče kupil za sužnja, ni vreden, da bi ga gonili na Turško s seboj. Pogovarjaje se nekaj časa, spodnesó naposled Petru noge, da trdo butne na zemljo ravno na zobe, zvežejo ga z jermenom za pete in kakor izurjeni rablji obesijo ga na prvo drevo, tako da je za pete privezan prosto visel med travo in oblaki. Nič ni izdalo, da je ubogi plemeniti gospod kričal na vse grlo in prosil svoje trpinčevalce, ki ga niso razumeli, samo zasmehovali so človeka, ki se tako grozno boji smrti.