Pozno ponoči je po tej poti z brzim korakom tekla človeška podoba. Po lahki in gosti stopinji bi bil gledalec spoznal, da je ženska, ko bi že tudi ne bil razločil celega telesa, ki je bilo zavito v dolgo črno haljo, v vojaški plašč, kateri je bil kakor za obrambo proti mrzli mokreči megli tesno čez glavo potegnjen. Kakor bi se hotela oddahniti, postala je pozna popotnica, skrbno ozrla se po bičju in ločju, rastočem po močvirju, in naposled za seboj nazaj.