Pač je že ta in oni ubral strunico in zaklical epično muzo, ali nekateri ljudje med nami pravijo ‒ ne vem, ali iz zavisti ali iz kakega drugega razloga tako sodijo ‒ da te melodije bolj žalijo izvedenčevo uho, kakor razveseljujejo. Bati bi se bilo tedaj tudi meni enake ostre sodbe, ko bi svoj odlomek tega, »kar je Ljubljana doživela«, v merjenih verzih pravil. Pa ne odvrača me od takega dela samo strah, ne ‒ zakaj bi resnice ne povedal ‒ tudi spoznanje nezmožnosti me naganja, da v prosti povesti povem, kar mi je razgrnila muza ‒ če ni do zdaj še neslišno, da bi novelisti tako dobrodejno ženo imeli.