Na krik svoje gospice je hotela na pomoč teči, a njen novi prijatelj jo je tako trdó za roko držal, da je videla, kako je oni mož v črnem plašču gospodično odnesel in na konja posadil, in ji ni mogel pomagati, da, celo vpiti ne, ker ji je velikan usta tiščal. Šele ko je konj z jezdecem in njegovim lepim bremenom oddirjal, izpusti stari vojak služabnico, gre k drugemu konju, zajaha in izgine v mraku. Jokaje si je služabnica lase pulila, ob čelo s pestmi bila IN vpila: »O Jes-Marija, kaj bo, kaj bo, kaj bo!«