Med poslednjimi je bil tudi naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel, da, dokler bode on živel, ne bodo vsi plemenitaši ne lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so se možje sveto zavezali svoje stare privilegije proti vsakemu do krvi braniti, tistega, ki je vojaka ranil, ne izdati, in ko bi se reči nadalje motale, milostnega vladarja na razsodbo in pomoč poklicati. Jurij Auersperg pak je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina jezo splaknil, malo sklel in se smejaje se klical svojega tovariša iz stranske sobe.