Ko je sodnik zapustil stan poglavarjev, šel je naravnost domov, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajših meščanov, na katere se je najbolj zanašal. Med poslednjimi je bil tudi naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel, da, dokler bode on živel, ne bodo vsi plemenitaši ne lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so se možje sveto zavezali svoje stare privilegije proti vsakemu do krvi braniti, tistega, ki je vojaka ranil, ne izdati, in ko bi se reči nadalje motale, milostnega vladarja na razsodbo in pomoč poklicati.