Vest očetova in Simonova je, kakor bi se bilo lahko spre videlo, ni mogla popolnoma utolažiti. Šele ko je iz razgovora slišala, da tega, ki je ranjen, oče in gospod Grniščak ne poznata, oddahnila se je vidoma malo in je rada slušala očeta, ki ji je velel, naj gre spat. Zdaj šele, ko sta bila sama, primaknil se je Simon sodniku bliže in dejal: »Kaj meniš, do so bili res tatje?«