Ali kakor za tolažbo mu je na um prišlo, da ima nekaj za v usta ‒ ne sicer tobačne pipe, kajti te niso še Ljubljančanje našega časa poznali, ampak ‒ tolsto klobasico. To tedaj mož tiho iz žepa izvleče in ravno tako skrbno četrt odgrizne, da se ne bi tovariš zbudil, kajti potem bi mu bil moral po spodobnosti nekaj za pokušnjo dati; ta lastnost pa Sušnji ni bila nič posebno priljubljena. Ne smemo pa menda tudi pozabiti, da je sulico vedno med koleni tiščal, in kadar je sapa zašumela, strahoma jenjal žvečiti, če je tudi polno imel založeno, ter tako dolgo poslušal, da je vedel, da ni nič.