Deklina je potem gledala skozi okno, in ko je videla, da se je na ulicah umaknil za ogel, sedla je zopet in dejala na pol glasnó: »Idi in ne pridi tako kmalu, sitnost!«
II Ker smo z letno številko naznanili čas, v katerem se naša povest godi, menim, da nam skoro ne bi bilo treba opominjati, da je ljubljansko mesto imelo tedaj vso drugo podobo kakor današnji dan. Vsak, ki pozna nekoliko zgodovino tistega časa, vsak vé, da so bile razmere v družabnem in državnem življenju mnogo različne od teh, katere smo mi vajeni videti.