Vselej je bil boječ in neroden v orožju in še zdaj je tak; zato se je mene lotil, najstarejšega, češ ta bo že šel. Ko je roko vzdignil, tedaj sem se jaz toliko odmaknil, da ni konj v jamo stopil, in tačas ga je malo mesec obsijal in še zdaj mi je pred očmi, precej sem ga spoznal. Da, Vilibald je, Vilibald!