Bilo je zvečer poletnega dne, ko so jezdili potniki skozi nizko hosto komaj dobre štiri ure še od Rojinja. »Nocoj gremo do doma,« rekel je stari Rojar in je z očetovsko ljubeznijo utolažil bojazni in odsvetne opombe svoje hčere, ki je tik njega jezdila. Čeravno se je v zahodu še zadnja bleščeča proga večernega sonca ob vrhovih daljnih hribov znamovala, svetil je že mesec v vsej krasoti na vzhodnem nebu, tako da so posamezni razraščeni gabri in sive skale, dvigajoče se ob jarku na levo samotnega pota, kaj čudno zasenčevale nekatera mesta na lahko vzvišenega klanca, po katerem so popotniki jezdili.