Ganilo ga je v njegovi žalosti samo to, ker je videl, da je pri svojih ljudeh še v dobrem spominu. Več ko enkrat ga je bila volja vstati in stopiti med hlapce; ali vselej ga je neki premislek odvračal, bodisi da je hotel več izvedeti popred ali da je imel vse drugače načrtano, kako bo delal, ali pa da se je bal, če ga bodo hlapci spoznali ali ne, ker je bil od zadnje bolezni še shujšan in so bili preveč v veri, da je mrtev.
»Kje je neki Jernej tako dolgo?« pravi zopet Tone.