Kakor vsak novo ozdravljeni človek, tako je tudi Rojar z veseljem kakor vnovič rojen ogledoval nebo in živahno okolico, vendar so to veselje kalile druge misli, ki so mu nehote in vedno silile v glavo. Mislil je na dom, na ženo, na otroka in ‒ morda na svojega pobojnika. Ni si še zdaj mogel popolnoma razjasniti, kaj je pač moglo nekdaj tako dobrega mladeniča, ki se mu je imel za toliko zahvaliti, kaj ga je moglo napeljati v tako strašno hudodelstvo.