Zopet je bilo vse tiho v samotnem gozdu. Le konj je oddaljen mirno travo mulil ‒ ne vedé, da mu gospodar v nesvesti in smrti blizu leži pod košatim drevesom, udarjen od hudobnega nehvaležneža; zdaj pa zdaj je bilo slišati dolgočasno brglezovo kljuvanje po trdi hrastovi skorji, kateremu je odgovarjala v senčnatem višku samotna žolna s svojim otožnim grlom. Ranjencu že ni več kri tekla iz rane.