Rekši, spodbode konja in v diru jahata ob otožno deroči Kolpi bližnjemu gozdu naproti. Sonce je stalo na višku svojega tira in je pripekalo z vso vročino svoje poletne moči. Kraj je bil samoten; le malokje se je prikazala gruča hišic, ponižna vasica ubogih slovenskih kmetov, ki se še zdaj niso bili popolnoma otresli prirojenega in v prejšnjih dneh zopet ponovljenega strahu pred starim strašnim sovražnikom svoje zemlje in vere.