Vse je šlo nekaj le nazaj, dolgovi so se povračali, v hlevu je bilo manj živine, na dvoru manj gnoja, na polju slabejši pridelek, davki pa vedno večji. Bog je bil Abrankov zakon na drugi strani z obema rokama požegnal, podelil mu je celo kopico otrok, vsem tem pak je bilo treba očetu za opravek in za jed skrbeti, dasiravno so bili še premladi, da bi bili česa pridelali, pridobili in pripridili. Tako se je naredilo, da je imel Tone Abranek skrbi čez glavo, da ni mogel mirno spati in se mu je hudo godilo.