Veroval je pa zraven tega v hvaležnost in vrednost prejemkov. Poslušal je prav rad in veselilo ga je, če so ga možaki, mladi in stari, pri vinu hvalili, in ni vedel, da se mu za hrbtom nekateri smejó, da je neumen in da preveč lahkomiselno ravna s svojim ne preobilnim premoženjem. Neko nedeljo popoldne si Tirtelj prav za trdno nameni, da bo poslednjo besedo govoril z očetom Meškotlom zastran ženitve.