Oči so se mu zasvetile, nekaj nebeškega svita mu je obsevalo obraz, kadar je kako pesem čul v čitalnici, kadar se je kaka ‒ četudi slaba, da le v narodnem jeziku ‒ igrala. Možje, ki so bili narodovi vodniki, zdeli so se mu kakor bogovje, brez madeža spočeti, večne slave vredni. Dostikrat se mu je sanjalo, da za njimi stopinje pobira, da jih vidi ovenčane na zlatih stoléh sedeče, in srčno se je jezil, če so se mu sanje pokazile.