Strahoma je posnel klobuk z glave, gledal ko zajec in na mestu stal ko privezan. Ko je pa slišal, da tujec ni birič iz kanclije, čeravno suknjo nosi, ampak da je mestni podobar, ki oltar popravlja in ki bi Golido s seboj vzel: vrnila se mu je brž hudobna natura. Bil je menda fantu nevoščljiv take sreče; zakaj komaj mu je tujec povedal, da je od fanta slišal, da ga misli proč dati od hiše in da ga on meni s seboj vzeti: brž se Janez premisli in pravi Golidi: »No, ti kajon, pri moji hiši si kruh jedel, dokler nisi bil za drugo ko za lego; zdaj, ko bi lahko za kako delo prijel in dobrote povrnil, zdaj bi rad pa šel.«