Jenjali so takoj, nekateri so se boječe odmaknili, drugi pak, bolj pogumni, so kape z glav sneli in izpod čela pogledovali pol kljubovalno, pol radovedno, ali ne posebno korajžno. In ko jih je začel gospod ogovarjati, naj dalje igrajo, niso hoteli; in ko je obljubil vsakemu srebrn groš, začeli so samo trije, drugi mu niso verovali, da bi naposled res dal groš ‒ pak so bili potem svojim tovarišem grozno zavidni, ko je Zobrov gospod pred odhodom v istini dal onim trem vsakemu po grošu, njim pa, ki ga niso slušali, ničesar. O teh treh groših je govoril cel Volčjak tisti večer, to je bila vest kakor v mestih važen telegram z bojišča.