Proti temu se je bilo težko ustavljati, sosebno tako mehkemu in dobremu človeku, kakor je bil Lisec, dasi je imel trden sklep. Torej dé: »Da me ne boste krivo sodili, pridem gotovo k vam v grad in se bodem milostivi gospe sam zahvalil ter ji razložil, da bi gotovo njeno prijazno vabilo sprejel, ko bi ne bil v meni že sklep storjen, preden sem ta častiti poziv dobil.« »Tedaj morete precej prisesti,« hiti dekletce, »glejte, jaz sedem tu in vi imate s teto prostora dosti, doma se že še dalje zmenite, naša mama ... « »Nu, dobro, dobro!« pravi teta.