Ni čuda, da je gospodična Senčar nasproti svoji mladi tovarišici in učenki mnogo o tem govorila, kar ji je bilo v srcu, tem več, ker drugemu ni imela komu govoriti. Zato, kadar koli je prišel govor na inženirja in to je bilo naravno jako mnogokrat ‒ znala je stara teta Lini toliko hvale in toliko lepega in dobrega o tem novem znancu napovedati, da se je mladi gospici zdel ta mladi gospod ideal dobrega človeka. Naravno, da se je njena mlada fantazija tudi potem s podobo tega mladega inženirja pečala, kadar ni bilo niti govora o njem.