»Nič gospa, če smem prositi, gospodična, še zmerom le gospodična Amalija Senčar. Glejte, niti prav predstavljeni vam nismo, a vendar vso etiko na stran puščamo in mlade gospode v njihovih svetiščih doma obiskovati moramo, ki niti naših imen ne poznajo! Ni li to še večja nesreča, nego da se stara leta moramo še gospodična imenovati?« »Že zadnje ni nesreča pri vas, gospodična, če ste dostikrat pri tako dobri volji kakor danes,« reče Lisec.