In njo samo je čudni starec tolažil, če je prav v tisti sapi ‒ zabavljal. Ali jesen mine, pomlad pride, druga jesen in zavrstjo njih več ‒ dva čvrsta sinčka že na Pražanku imajo, ali doktorja Zobra koča še vedno zapuščena stoji in že ljudje pripovedujejo bolj pravljično, kakov je bil on. Niti njega ni niti poročila o njem.