Tako je. In vendar, prijatelj, vi ne veste, kako me ipak vleče še vedno iz tujine v domovje, med ljudi, iz katerih sem se rodil, kako sem imel danes popoldne, ko sem po hribu med leščami in kamenjem hodil, poseben občutek in kako je čudno, ko se starih prostorčkov iz samovida domišljam, kjer sem nekdaj kot otročaj igral. Otožnost me obide, kadar stopim v isto senco, kjer sem kot študent na vakancah ležal in ne poznal lepšega užitka, nego zatopiti se v lepo knjigo ali gradove zidati v oblake.