»Sina mi dajte nazaj, zdaj imate pismo, doto ste mu vzeli, lastnemu otroku, ne jemljite mu še življenja, to vas prosim na kolenih, za pet krvavih ran božjih!« govorila je stara ženica, povzdignila svoje suhe, koščene roke, kakor bi molila Boga. »Kaj to meni mar, jaz ga nimam v žepu, tvojega sina, pojdi drugam!« reče Sova ter stori stopinjo na kamnito stopnico, ki je držala do praga. »Bog ga bo terjal od tebe!« vpije razkačena žena, »ako ga daš sam ubiti in zaklati na tuji zemlji.«