»Ako ti Bog sreče dá, pa jo boš dobil. Ko sem šel mimo kozolca, videl sem nekove cunje razobešene po preklah in precej sem se domislil: aha, to je Ankina prevara, ako jo kdo zunaj dobode, s teboj govo rečo, rekla bo, da je šla le oprane obleke iskat, katere je pozabila. Pa le pomenita se pošteno, jaz grem v hišo in bom take česnal in pravil, da duša ne bo vedela, kdaj pojde Anka iz hiše, vse bo mene poslušalo.«