Vendar kmalu jo popusté te misli in jela je zopet tožiti in tarnati nad sinom, naj ima pamet, naj se ljudi, zlasti očeta, graščaka Sove, ogiblje, dokler se mu je bati vojaščine, sicer pa naj ničesar ne počenja, kar mu je na jeziku. Še posebej ga je prosila, da bi ji dal pismo nazaj, da se ne izgubi, a Domen je odgovarjal: »Meni ga je treba!« in vse prošnje materine so bile bob v steno. »Kod se pa pride v to luknjo, jaz nisem jazbec!« renčal je nekdo zunaj koče na okno.