Ker sam ni bil branja vajen, ker ni razumel dobro tujega jezika, premišljeval je vsak list pol ure, preden je vedel, da ta ni tisti, čeravno dostikrat ni mogel povedati, kaj je. Vendar se je držal veličastno in učeno na svojem polomljenem stolu, preobračal pisma zdaj pokonci, zdaj počez, zdaj bral od zdolaj, zdaj od zgoraj, zdaj je zopet hudoval se na pisarja, ki je morda že zdavnaj v črni zemlji ležal, da je grozovito grdo in nerazločno pisal. Domen, ki mu je sedel brez besede nasproti in, križem roke držé, čakal katero bo pravo, imel je gospoda Krševana za modrega in učenega moža.