Gospoda Sova pak so še dolgo čutili tisto noč, kako je, trdo stopaje, hodil po svoji sobi gor in dol. Stara hišna se ni mogla načuditi, da so čmerikavi gospod tako spočiti, da se jim ljubi še čez polnoč hoditi brez dela in potrebe od stene do stene. Ko bi bil pa kdo šel na mačje mesto, na hlevno streho, ki je bila gospodovemu oknu nasproti, videl bi bil, kako je Sova s strašno razmršenim obrazom, sam sebi govoré, letal sem ter tja po izbi.