Na starost si je bil kupil zopet v prejšnji kranjski domovini omenjeno graščino in pa pridevek plemenitega imena. Ker kmetje v okolici niso mogli dolgega nemškega imena s svojimi mehkejšimi slovanskimi jeziki izgovarjati, prekrstili so novega gospoda po svoje in ga med seboj jeli imenovati Sovo, bajè zato, ker je imel navado za vsako tretjo besedo klicati: uj, uj! kakor znana ponočna ptica. To ime, kratko in lahko izgovorljivo, prijelo se je rodovine in kmetje nazadnje niso vedeli, ali ima še kakovo ime.