»Čakaj, vrag vražji,« govori nevoljen sam s seboj, »pa tudi ne grem domov, primojduha da ne grem, tukajle pod lesniko bom spal.« Za vzglavje si prinese precej veliko pest mrve in se razpoloži po dolgem, komolce dene pod glavo in že se mu je jelo dremati, ko se domisli, da pokore od lanske spovedi za ta dan še ni odmolil. Komaj pa odmoli drugo češčenomarijo po očenašu, ko zagleda, da od grada svit stoji in da se dim vali proti nebu.