Gospôdi ni nikoli hudo, zato pa srca nima in dá pobirati vojake in ubogih ljudi sinove preganjati po svetu.«
Ker je bila Metina koča na samoti in ker ima slovensko ljudstvo že od nekdaj vero, da mrlič ne sme sam in na samem ležati na mrtvaškem odru, ampak da morajo sosedje in sosede vasovati pri njem, zlasti ponoči, zato Jurec ni pustil, da bi bili dejali staro Meto v koči na skolke, ampak rekel je, naj se v vasi, v njegovi hiši napravi zadnja čast umrli ženi. Mrtvaški ogleda, gospod Krševan, pride drugo jutro pogledat mrliča in pravi: »Žena je umrla malo od slabosti, malo pa je zmrznila v mrazu.