»Bog me varuj, da bi vam bil za nadlego, rajši nečem živeti pri ljudeh kakor po sili; in verjemite mi, za zdajle bi bili vi meni večjo dobroto storili, ko bi me bili pustili, da bi se bil rodil v resi sredi gozda in tam umrl.« Jurcu, ki ni bil napačen mož prav za prav, segle so te besede v srce. »No, Domen,« rekel je, »sreče je veliko po širokem svetu, jaz ti nisem nevoščljiv, Bog ve, da ne, dal ti bom že nekaj, da boš živel, in delo boš imel še kdaj pri moji hiši; tega pak ne morem dovoliti, vse drugo ‒