Prav govoriš, Nande moj, če tako praviš, jaz res še sam sebe ne razumem. Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, ko sva v samotni izbici odložila knjige in sva se pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar pozabil: Spominjam se, da si me ti kakor starejši in modrejši vedno zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: človek mora imeti toliko filozofije, da si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav. To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom, rekši: Upanje, Lovre, upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti.