Ali preden se je oglasil, odprla so se vrata počasno in v sobo stopi sključena postava, Martinek Spak. Bil je Martinek v tem trenutju svojega imena popolnoma vreden, kaj ti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati. Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s katero se nižji človek bliža višjemu; temveč v svetlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in okrog ust se je videl zaničevalen smehljaj.