Lermontov Čeravno smrt ni največje gorje, ki more človeka zadeti, pritegnil nam bode vendar vsak, da je zdravje največja dobrota. Tega je pač preverjen, kdor po dolgi bolezni prvič zopet stoji ozdravljen pod prostim nebom z nekim nepopisljivim občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi bilo vse okrog njega novo in bolj prijazno ko kdaj pred. Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra vprvič čez dolgo zopet sedel pred hišo.