Brezsrčno so se smejali ubogemu možu. Krjavlja, ki si je bil dobro v svesti, da je pametnejši ko vsi ti praznoglavci, jezilo je to posmehovanje majhno in, da bi svojo misel še bolj ozatrdil in se tako malo maščeval, začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki mu ni ničesar zapustil razen premajhnih čevljev in treh dvajsetic. Ali kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega brata, rekši, da ga je škoda, da je umrl, in Matevžek je celo predrznil se Krjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga, ki je umrl, tako obira.