Martin je medtem v okajeni leseni strop gledal in ni poslušal, kaj pravi Lovre. Šele ko je ta mislil oditi, poklical ga je nazaj in dejal: »Usedi se na panj nazaj!« Lovre se je domislil, da ne utegne muditi se, da ga bodo v gradu pogrešali, vendar se ni mogel izgovarjati.