Takega ni še nikdar nihče starega gospoda na Polesku videl, kakršen je bil v tem hipu. Nekaj časa je stal ko okamnel in srepó gledal zdaj tega, zdaj tega. Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in, kakor ne bi mogel več po svoji navadi človeštva in človeškega čuta zatajevati, postal je naenkrat ves beseden, hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj se zgodi, in zaradi tega so kmalu potem koračili vsi trije, gospod Piškáv, Dolef in Krivec, prek polja.